Župna cerkev sv. Marjete

O morebitnem obstoju krščanske skupnosti v borovniški dolini v antičnem času, kljub neposredni bližini rimskega limesa in vrhniškega Nauportusa, zaenkrat še ni dokazov. Po razpadu rimskega cesarstva je pristojnost nad tem območjem obdržal oglejski patriarhat, ki je leta 1040 tudi ustanovil pražupnijo Cerknica. Ob nadaljnji upravni delitvi je bila Borovnica podvržena vikariatu Preserje. Leta 1260 je Ulrik III. Spanheimski večji del ozemlja današnje borovniške župnije z ustanovno pogodbo podaril kartuziji Bistra. Leta 1396 pa je bila kartuziji pridružena še preostala cerkniška župnija.  

Čaščenje sv. Marjete, antiohijske svetnice iz 3. stoletja, se je k nam razširilo iz Nemčije v 11. stoletju, v času križarskih vojn. Po nekaterih teorijah naj bi cerkev, ali vsaj kapela, v Borovnici že stala ob prihodu žičkih kartuzijanov sredi 13. stoletja, ki so menda prav od tod nadzorovali gradnjo samostana v Bistri. O starosti kulta sv. Marjete menda priča tudi uklenjeni zmaj pod njenimi nogami, ki da predstavlja zmago krščanstva nad poganstvom in se pojavlja povsod, kjer je krščanstvo v zgodnjih stoletjih drugega pokristjanjevanja bilo najtežje boje s pogansko vero staroselcev. Po drugi razlagi pa naj bi zmaj predstavljal zgolj poletno neurje, ki je najbolj ogrožalo pridelek na poljih, in predvsem govoril o tedanjem večinskem – kmetskem – stanu prebivalstva.  

Cerkev sv. Marjete v Borovnici se sicer prvič pisno omenja leta 1351 v pismu generalnega vikarja oglejskega patriarha Alberta preserskemu vikarju Konradu, v katerem prvi z grožnjo izobčenja odločno zahteva, da se podružnična cerkev izprazni raznovrstne posvetne ropotije, ki da onemogoča normalno izvajanje bogoslužja in celo pogrebov. Kot podružnica cerkniške fare se znova omenja leta 1476. V protokolu iz leta 1526, ko je cesar po kranjskih cerkvah pobiral dragocenosti za financiranje vojne proti Turkom, je zapisano, da so iz nje odnesli en srebrn in en bakren kelih. Preserje leta 1632 postane župnija, leta 1758 pa je iz preserske podružnice v vikariat povzdignjena tudi borovniška cerkev sv. Marjete. Poročilo župnika Jakoba Prešerna ljubljanskemu škofu iz leta 1823 navaja, da nihče ne ve, kdaj je bila sezidana prva cerkev, ki je stala med župniščem in mežnarijo, pač pa je že dolgo sem, kar je bila obokana, morda že nekaj sto let; prej da je bila brez oboka. Zaradi slabega stanja cerkve, posebej oboka, so se prav v teh letih odločili, da staro cerkev podrejo in sezidajo novo na današnji lokaciji. Po daljših prerekanjih so sporazumno z gubernijem in bistriškim patronom Galletom za to uporabili nekoliko predelan načrt ježiške farne cerkve. Nova cerkev je bila dograjena leta 1829. Ko je bil leta 1862 borovniški vikariat preimenovan v župnijo, je cerkev sv. Marjete postala tudi farna cerkev.

Zunanji opis

Današnja cerkev stoji sredi starega dela vasi, dolga je 33,5 m (brez nove zakristije), široka pa v fasadi 13,70 m. Sredi fasade je psevdoantični portal z basreliefom sv. Marjete in letnicama 1829 (ko je bila cerkev sezidana) in 1903 (ko je bil vgrajen novi portal). Nad portalom je pravokotno okno, ob vsaki strani dva pilastra. V sredi raste iz fasadne stene zvonik, podprt na vsaki strani od trikotne stene s konkavno gornjo stranico. Med tema stenama je predela z rozeto, pod kazališči so preproste line. Podstrešni zidec se nad kazališči polkrožno boči. Streha se pne v valoviti liniji do predele, na kateri stoji baldahin s štirimi volutami in živahno razčlenjeno streho, katera prehaja v visoko čebulo, katere zaključek je na vrhu še enkrat ojačen; jabolko, križ, vaze. Ladja je pravokotna, brez okrasa; prezbiterij istotako pravokoten brez okrasa in je za spoznanje ožji; desno mu je prizidana moška kapela (nekoč stara zakristija, nad njo gosposki kor), levo nova ženska kapela, iz katere je vhod v novo kapelo božjega groba, zadaj pa v vsej širini prizidana nova zakristija z vežo ter sakralnim muzejem v nadstropju. Cerkev je bila od leta 1829, ko je bila na novo sezidana, večkrat pre- in dozidana.  

Vzidanje novega portala 1903 je bilo smiselno kakor tudi podaljšanje kora pod župnikom Oblakom ob nabavi orgel in postavitvi novega velikega oltarja, prizidava kapel in nove zakristije pod župnikom Štrajharjem pa je bila tako ponesrečena, da je arhitekt Franc Tomažič, ki je to polomijo popravljal, kolikor je bilo to sploh mogoče, v svojem poročilu ordinariatu zapisal, da je to zgled, kako se sicer lepe stavbe mnogokrat nesmiselno uničijo. Delo se je tedaj izvršilo samo na zunaj, ne da bi bilo dokončano tudi v notranjščini. Tako je moral duhovnik k oltarju iz nove zakristije skozi vežo pred njo, nato skozi staro zakristijo, na prižnico pa skozi vežo, po stopnicah na »gosposki kor« in nato navzdol na prižnico. Prizidana ženska kapela pa je imela zvezo s cerkvijo na ta način, da je bil pod cerkvenim oknom na prejšnji zunanji steni izbit del zidu, nekoliko širši od okna. Leta 1935 je bila iz stare zakristije napravljena moška kapela, ženska kapela pa z odstranitvijo vmesnega zidu prav tako združena s cerkveno notranjščino, da je nastala nekaka križna ladja. Iz nove zakristije pa je bil prebit direktni dohod do glavnega oltarja, na prižnico pa izpeljane nove stopnice od tal v moški kapeli.

Notranji opis

Ladja je dolga 24.25 m in široka 11.70 m. Pri vhodu je kor, podprt z dvema stebroma in dvema polstebroma. Levo je mala veža z vhodom na kor in v zvonik, desno pa mala veža s stranskim vhodom. Z močnimi dvojnimi pilastri je ladja deljena v dva kvadratična dela, svodena z nizkima kupolama; pilastri so med seboj zvezani z loki. Okrog cele ladje se vije venčni zidec. Cerkev je bila ob miniranju borovniškega viadukta na veliki četrtek, 10. 4. 1941, ob 18.39 na mah brez vseh oken, ki so bila prej barvana. Danes so hrapava in brezbarvna.

Prezbiterij je dolg 7.96 m in širok 9.74 m. Slavolok je širok 7.80 m. Svod je enak kot v ladji. Kupolo je leta 1891 poslikal Simon Ogrin. V štirih medaljonih so v naravni velikosti, sedeči na oblakih, naslikani patroni podružničnih cerkva sv. Štefan (Pokojišče), sv. Janez Krstnik (Zabočevo), sv. Miklavž (Pako) in sv. Jožef (kapela v Bistri), v sredi v ovalu pa borovniška zavetnica sv. Marjeta, klečeča na oblakih pred sv. Trojico, obdano od angelov. Cerkev je tlakovana z raznobarvnimi marmornatimi ploščami.

Glavni oltar izsvetlega marmorja je delo Tomanove kamnoseške delavnice, postavljen leta 1891. Prostor na katerem se nahaja, je rahlo dvignjen nad ostalim podom. Na pravokotni menzi je tabernakelj z baldahinom, ob njem v nišah kipa kerubov, nato reliefa »Izročitev ključev sv. Petru« in »Pavlovo spreobrnjenje«. Na krilih sta podstavka z mavčnima kipoma sv. Petra in sv. Pavla. Na steni nad oltarjem je v kamnitem okviru oltarna slika sv. Marjete, delo Simona Ogrina (olje na platnu, 170 X 300 cm), nosi napis z letnico 1891. Sedanji, pokoncilski marmornati oltar, usmerjen k ljudstvu, pa je novejše delo po načrtih Franceta Kvaternika.

Stranska oltarja sta iz svetlega, raznobarvnega marmorja. Pravokotna menza z medaljoni; nizka predela se lomi ob straneh pravokotno v ospredje. V nastavku visoka niša, ob njej kaneliran steber, na krilu čašasta voluta s kapitelom; na ogredju voluti s puttom; ogredje je v sredi prekinjeno, da je atika neposredno nadaljevanje nastavka; zaključena je segmentno, na vrhu putto. Oltarja, ki sta odlično delo sredine 18. stoletja, so najverjetneje prinesli iz porušene samostanske cerkve v Bistri. Kipa v nišah sta nova, napravljena v času župnika Jožefa Juvanca (1907-1913). Prej je bila v levem stranskem oltarju slika Brezmadežne (olje na platnu, 84 X cca 180 cm), delo Henrike Langus iz leta 1870, ki se mu pozna, da je bilo pozneje do potrebne širine in višine dodano platno, preslikano z oblaki. Zdaj kip Brezmadežne. V desnem stranskem oltarju pa je bila slika sv. Kozma in Damijana (olje na platnu, 84 X cca 180 cm), delo Paula Künla iz leta 1861. Zdaj kip sv. Jožefa z otrokom Jezusom. Po mnenju strokovnjakov je bila zamisel odstranitve lepih slik in postavitev tirolskih obrtniških kipov ponesrečena in sta tako sicer izredno odlično izdelana oltarja iz srede 18. stoletja izgubila mnogo na svoji lepoti.

Kapelo božjega groba iz leta 1894 krasi oltar s tabernakljem in baldahinom ves iz raznobarvnega marmorja. Pod menzo je kip v grobu ležečega Kristusa iz mavca. Nad njim bdita angela. Nad vhodom v kapelo visi slika sv. Jerneja (olje na platnu, 165 X 250 cm), izdelana okrog leta 1700. V krajini stoji svetnik v valovitem oblačilu, v rahlem pregibu, zroč v nebo, v rokah držeč kožo in nož. Desno zadaj vodita istega svetnika dva moža, levo zadaj pa je scena mučenja. V ozadju je mesto in gorovje. Levo zgoraj v oblakih skupina treh puttov, nad njimi Marijino kronanje. Ob začetku druge svetovne vojne so jo sem prenesli iz cerkve sv. Štefana, kamor pa je bila verjetno prenesena iz porušene samostanske cerkve v Bistri. Svoje zatočišče je tu našel tudi kip Žalostne Matere Božje, ki je prej krasil starodavno kartuzijansko kapelico na Končevci.
Ladjo krasi »Križev pot« Simona Ogrina, v slogu slikarja Josepha von Führicha iz leta 1884. Nad njo pa se pne dragocen lestenec iz istega leta. Desno od oltarja se nahaja stara prižnica, ob stenah pa so postavljeni ostanki nekdanje oltarne pregraje, ki je v predkoncilskem času ločevala ljudstvo od duhovnika. Spovednici, umetelno mizarsko delo, sta iz sredine 19. stoletja.

V ženski kapeli visi slika sv. Uršule, v moški kapeli pa slika Zadnje večerje, oboje delo Štefana Šubica. Ladjo krasi »Križev pot« Simona Ogrina, v slogu slikarja Josepha von Führicha iz leta 1884. Nad njo pa se pne dragocen lestenec iz istega leta. Desno od oltarja se nahaja stara prižnica, ob stenah pa so postavljeni ostanki nekdanje oltarne pregraje, ki je v predkoncilskem času ločevala ljudstvo od duhovnika. Spovednici, umetelno mizarsko delo, sta iz sredine 19. stoletja.

Na koru so orgle, delo mojstra Franca Goršiča iz leta 1884.

V zvoniku so štirje bronasti zvonovi. Dva manjša iz leta 1974 je vlil Feralit Žalec, dva večja pa leta 1937 livar Kogovšek iz Št. Vida pri Ljubljani. Prejšnji jekleni, na Jesenicah vliti zvonovi, so bili prodani župni cerkvi v Hotiču, še prejšnje pa je vzela prva svetovna vojna. Neznano kam je izginil tudi mali borovniški zvon, ki je bil prestavljen v zabočevski zvonik.

V zakristiji in sakralnem muzeju nad njo se hranijo nekatera najstarejša dela, kot je slika sv. Marjete (olje na platnu, 102 X cca 200 cm), ki izvira iz druge polovice 18. stol. in je bila pred tem zelo verjetno v starem glavnem oltarju. Predstavlja svetnico s puttom na oblakih, spodaj zmaj, zadaj krajina z železniškim viaduktom, kar je gotovo dodal Štefan Šubic, ki je leta 1875 sliko prenovil. Tu visita sliki sv. Antona Puščavnika, delo Jurija Šubica iz leta 1871 in sv. Frančiška Asiškega, sv. Uršule ter Zadnje večerje, dela Štefana Šubica iz leta 1872. V njem se nahaja tudi pozno rokokojski relikviarij iz 3. četrtine 18. stoletja ter najstarejši kelih v borovniški dolini. Kelih gotskih oblik, najverjetneje iz dunajskih delavnic, je dal l. 1593 narediti prior (predstojnik) kartuzijanskega samostana Bistra Primož Jobst, o čemer govori v podstavek vdelani napis:: »Me iusit fieri ano 1593 Primus Iobst prior in Franiz.« Če zanemarimo, da je pravilna oblika »iussit« ter »anno«, napis sporoča: »Primož Jošt prior v Ravnici me je dal napraviti leta 1593.« Tega leta je v zgodovinski bitki pri Sisku združena krščanska vojska popolnoma porazila muslimanske čete, v njej pa je sodelovalo tudi 26 domobrancev, ki jih je prispeval bistriški samostan. V višino meri 19 cm, premer podstavka je 12 cm, premer kupe pa je 8 cm. Material, iz katerega je delan, ni pretirano drag, gre za pozlačeno železno osnovo. Do 20. stoletja se je nahajal v podružnični cerkvi sv. Štefana na Pokojišču.

Vir:
Pismo,11. april 1351, v:  Notizenblatt. Beilage zum Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen, 1858 (št. 23), str. 460-461.
Anton Koblar, "Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526" v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1895 (let. 5, št. 2), str. 77, 78, 82.
Marijan Marolt, Umetnostni spomeniki Slovenije II.: Dekanija Vrhnika, Topografski opis, Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani, Ljubljana 1929, str. 85-96, 127-133.
NŠAL, NŠAL 19, Popis cerkva 1954, Župnija Borovnica, "Ciril Jerina, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Borovnica, 5. oktober 1954."
»Župnija se predstavi«, Zbornik župnije Borovnica, Borovnica 2005. 

Sv. Marjeta, svetnica

Že od križarskih vojn časte v mnogih deželah Marjeto kot veliko priprošnjico kmetov, ko se v vročih poletnih dneh bliža grozeča nevihta in je v nevarnosti ves trud na poljih, njivah in vrtovih. K njej se zatekajo nosečnice, ko se jim bliža ura poroda. Vendar danes malo kateri kmet ve, da je ta svetnica zrasla na maloazijskih tleh in nosečnicam prav tako ni znano, da je njihova priprošnjica umrla, ko ji je bilo petnajst let, kakor pripoveduje legenda. Zaupanje do nje se podeduje iz roda v rod kakor tudi ime, ki je še danes zelo razširjeno. Pri današnji obravnavi svetniških podob se legend izogibljemo, dasi imajo pravico do življenja prav tako kakor druge oblike ljudskega ali umetnega pesništva, saj včasih posegajo globlje v preteklost kakor vsaka kronika in ohranjajo to, kar se je izročalo od ust do ust, od rodu do rodu. Legenda ima gotovo neko zgodovinsko jedro, le da so poteze resnične osebe zabrisane. Pripoveduje o hčeri poganskega duhovnika Edesima v Antiohiji v Pizidiji; imenovala se je Margareta, po naše Marjeta, kar pomeni v našem jeziku biser. Na Vzhodu je za isto osebo v rabi ime Marina, ki se omenja tudi na Zahodu. Njena lepota in ljubkost sta zvabili marsikaterega snubca v očetovo hišo. Oče, ki jo je neizrečeno ljubil, jo je varoval kakor punčico svojega očesa. Ko mu je pa povedala, da jo je njena dojilja vzgojila v krščanski veri, se je raztogotil in jo zasovražil. Marjeta bi pred očetovimi grožnjami lahko našla varno zavetje pri prefektu Olibriju, najbogatejšem in najmogočnejšem izmed snubcev, a ga ni marala, ker je bil pogan. Šibali so jo, ji trgali meso z železnimi grebli s prsi in rok. V ječi jo je strašil hudič najprej v podobi zmaja, nato v človeški podobi, a ga je prepodila z božjo pomočjo. Nekaj dni pozneje so jo slekli in žgali s plamenicami. Ko so se ji hude opekline nenadoma zacelile in je ob tem čudežu mnogo ljudi začelo verovati, so jo peljali k rabljevi kladi. »Zdaj le vzdigni meč, brat, in zamahni!« S temi besedami se je mirno, a pogumno kakor vojščak poslovila od življenja.

S tisto uro, ko je bilo konec njenega zemeljskega, se je začelo njeno večno življenje. Ljudje jo časte na mnogih krajih in zlasti v srednjem veku je bila velika zaščitnica rokodelcev, popotnikov in ljudi raznih stanov.

Sveto Marjeto časte kot priprošnjico v skupini »Štirinajstih pomočnikov v sili«. Nekateri jo imajo za kraljično, ki jo je rešil sv. Jurij v boju z zmajem. Vsekakor jo viri uvrščajo med eno najprikupnejših in najstarejših svetniških podob, dasi ni ohranjenih nobenih zgodovinskih podatkov o njenem življenju. Domnevajo, da je bila mučena za preganjanja pod cesarjem Dioklecijanom in je umrla leta 307.

Med velikimi umetniki, ki so jo upodabljali, so sloveča imena: Rafael, Palma, Tizian, Luka Cranach, Guercino, Le Suer, Poussin in drugi. Da so svetnico tudi na slovenskih tleh zelo častili, dokazujejo številne cerkve, ki so jih ji poslavljali že od 14. stoletja dalje in jih je posebno dosti v ljubljanski škofiji – 11 župnijskih cerkva in 26 podružnic. Podoba svete Marjete ima tudi v slovenskih ljudskih predstavah bogato izročilo (prim. Kuret N., Praznično leto Slovencev II, 218-220).
Upodabljajo jo s smejočim se obrazom, s premaganim zmajem ob nogah. Njen god obhajamo 20. julija, vzhodna Cerkev pa 13. julija.

Vir: Leto svetnikov, tretji del (julij-september), Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1972, str. 167-168